Cerkev sv. Ane

Oratorij

Kliknite za povečavo Beseda oratorij izhaja iz latinske orare – moliti. V okviru cerkvene arhitekture pomeni »molitveno dvorano« ali »hišo za molitev«, »molilnico«, prostor, kamor se ljudje zbirajo k molitvi in bogoslužju. Pojem se uporablja tudi v pastorali, kjer označuje način skupnega preživljanja prostega časa mladih; nekaj Bogu posvečenih skupnosti ga uporablja v svojem nazivu, tu pomeni specifični način skupnega življenja in dela; uporablja se tudi v glasbeni in govorniški umetnosti, kjer opredeljuje določeno obliko in slog posamezne umetniške celote.

Oratorij se je najverjetneje razvil iz kapel, ki so jih kristjani prvih stoletij postavljali nad grobove mučencev. Vernike je v postavljanje manjših molilnic silila potreba po bogoslužnem prostoru, saj so cerkve sprva stale le v večjih (katedralnih) mestih, torej tam, kjer je bil škofijski sedež. Ljudje na podeželju so gradili manjše stavbe, ki so jih uredili tako, da so se lahko v njih zbirali k molitvi, skupnemu branju in poslušanju Božje besede. Kadar je v njihovo naselje prišel duhovnik, so v teh prostorih obhajali tudi evharistijo.

V zgodnejših pisnih omembah zasledimo tudi prve privatne oratorije. Največkrat v neposredni bližini škofovega bivališča. Škof ga uporablja za redno molitev in neslovesna liturgična opravila. Po razmahu meniškega in kasneje redovniškega življenja so oratoriji tesno povezani s samostani, služijo Bogu posvečeni skupnosti, ki v tem prostoru opravlja skupno molitev. Največkrat so v tesni zvezi s samostansko cerkvijo ali pa so celo umeščeni v cerkev samo. Sčasoma oratorije vse pogosteje srečujemo po bivališčih premožnega plemiškega sloja, kjer služijo gospodi za redno dnevno molitev. Seveda se v tem prostoru obhaja tudi maša, kadar pride na obisk duhovnik, ali pa je ta prostor namenjen za redno bogoslužje, če zemljiški gospod lahko vzdržuje lastnega duhovnika.

Od zgodnjega srednjega veka naprej pojem oratorij označuje sakralni prostor, ki nima vseh javnopravnih značilnosti župnijske cerkve. Oratorij služi posameznim skupinam ali družinam (samostanskim, plemiškim). V veliki meri ga lahko enačimo s kapelo. Pij-Benediktov zakonik iz leta 1917 je razlikoval javne, poljavne in zasebne kapele (molilnice), medtem ko veljavni Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 razlikuje samo med oratorijem in privatno kapelo (prim. kan. 1223–1229).

Oratorij (molilnica) je prostor, kjer se frančiškani večkrat dnevno zbirajo k redni skupni molitvi, premišljevanju, marsikdo pa ga uporablja tudi za osebno molitev. Za razliko od samostanske kapele v oratoriju ni shranjena evharistija, zato so običajno postavljeni tako, da so kar se da blizu tabernaklju v samostanski cerkvi.

V Kopru je oratorij umeščen za glavnim oltarjem cerkve. Tu so lesene korne klopi s sedeži postavljene ob stene prezbiterija. Imajo rahlo amfiteatralno postavitev: prislonjene so ob tri zidove tako, da se odpirajo v smeri proti glavnemu oltarju in tabernaklju v cerkvi. Sedeži so razporejeni v dveh vrstah. Na sredini je postavljen »legile«. Spodnji del je omara, namenjena shranjevanju liturgičnih knjig. Nad omaro se na stebričku dviga pult, narejen tako, da je možno nanj položiti knjigo z obeh (nasprotnih) strani, kar omogoča večini molivcev, da vidijo besedilo in note.

Restavratorska in konservatorska dela na pohištvu in lesenem oltarju, ki se dviguje na oratorijem, sta opravila Nadia Bertoni in Stéphane Cren iz podjetja ARC restauro iz Gorice. Nad vsemi deli pa je skrbno bdela enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Pirana. Obnovitvena dela, ki so bila opravljena v letih 2004 - 2006, je delno sofinancirala Beneška pokrajina (Regione del Veneto).


prikaži vse fotografije »