Velikokrat se ob branju Svetega Pisma sprašujemo, če je za nas, Jezusove učence veljavna tudi stara zaveza. Ali morda ni toliko pomembna kot Nova zaveza. Odgovor je zelo preprost: seveda je za vsakega od nas Stara zaveza veljavna. Cerkev pa gre še dlje. Sprejema tudi ljudstvo, ki je mu je Bog prvemu govoril in po katerem je pripravljal odrešenje.
Judovsko ljudstvo je za nas kristjane posebno od Boga izbrano ljudstvo in mi se čutimo posebej povezane s tem ljudstvom. Vez med nami je božja beseda, ki se je razodela najprej Izraelcem, potem pa po Jezusu Kristusu tudi vsem ljudem, ki so bili pripravljeni, da se znova rodijo iz vode in Svetega Duha.
Ali ni nenavadno, da je neko ljudstvo posebej izbrano od Boga. Toda to ni nič nenavadnega. Bog se tudi v tem približa človeku. Kot vsaka stvar na tem svetu, je tudi v tem, kako raste Božje kraljestvo potrebno, da se to nekje začne. Kakor se je Bog rodil v Betlehemu in od tam odšel v Nazaret in naprej, tako se je tudi božja beseda začela podajati najprej očakom, posebej Abrahamu, nato Mojzesu in prerokom. Ne moremo sprejeti vere kar nekje na sredi poti. Sprejemamo jo od začetka in v nas raste.
Tako tudi častimo te začetke razodevanja Boga. In ta začetek se je zgodil v Judovskem ljudstvu. To ljudstvo ostaja ljudstvo modrosti, poslušanja božje besede in hrepenenja. Kljub temu, da naš način razumevanja ni enak, pa si želimo, da bi si bili po veri vse bližje. Ne smemo pa pozabiti, da smo Jezusovi učenci, ki gradimo Cerkev pravzaprav novo izvoljeno ljudstvo.
169. V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev do judovskega ljudstva?
Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu namreč "pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus" (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.
