Na našem šestem srečanju Frančiškove biblične skupine, 11.11.2026 smo nadaljevali branje Prve Mojzesove knjige in se ustavili ob odlomku, ki opisuje četrti dan stvarjenja. Bog na nebesni obok postavi sonce, luno in zvezde ter jim določi nalogo, da razsvetljujejo zemljo in zaznamujejo čas.
Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.
Zanimiva je ugotovitev, da je Bog že prvi dan ustvaril svetlobo in jo razglasil za dobro, še preden je ustvaril sonce. Kot da bi nam besedilo želelo pokazati, da svetloba ni odvisna od sonca, ampak ima svoj izvor v Bogu. Svetloba lahko v Svetem pismu pomeni veliko več kot fizično svetlobo. Povezujemo jo lahko z življenjem, resnico, Božjo navzočnostjo, modrostjo in razumevanjem. Sonce je eden od ustvarjenih virov svetlobe, vendar svetloba kot svetopisemska podoba presega samo sonce.
V odlomku smo prepoznali tudi zelo pomembno sporočilo. V mnogih starodavnih kulturah so sonce, luno in zvezde povezovali z božanstvi in jim pripisovali božansko moč. Pripoved o stvarjenju pa predstavi popolnoma drugačno stališče: sonce, luna in zvezde niso božanstva, ampak so preprosto del Božjega stvarstva ter imajo svoje mesto in namen.
Razmišljali smo tudi o pomenu besed »Bog je rekel«, ki se ponavljajo skozi celotno prvo poglavje Prve Mojzesove knjige in niso zgolj način pripovedovanja, ampak nosijo globlje sporočilo. Bog ne ustvarja s fizičnim delom, ampak ustvarja s svojo besedo. Kar Bog izreče, se zgodi.
Ema
